Najina zgodba

»Seveda se je začelo z ljubeznijo.«

Začelo se je davnega leta 1991, v času slovenske vojne,  ko se je moj mož boril za moje srce.

Nekdanja sošolca iz srednje šole sva oba odšla na študij v Ljubljano. Matjaž na agronomijo, jaz pa na živilsko tehnologije. Oba sva vedela zakaj.  Matjaž je s srcem kmet in si je delo na lastni zemlji  želel že od svojega 10. leta starosti, jaz pa sem do te odločitve prišla v četrtem letniku srednje šole, ko sem opravljala prakso v laboratoriju  Vinske kleti Vipava: biti tehnolog, biti enolog.

Univerzitetni študij je obema prinesel  nova znanja, nove poglede, nove izkušnje- s tem sva zorela in začela  drugače dojemati in razumeti svet okoli sebe. Prav to obdobje, z veliko  terenskimi vajami tudi po tujini, nama  je odprlo oči, kako nekako bi morala slovenska kmetija obstajati, če bi želeli živeti od tega. Zgledovala sva se po  italijanskih in francoskih posestvih, kjer so živeli s svojo zemljo. Enotna sva si bila-  tako bi imeli tudi mi.

Ta leta smo tudi veliko govorili o pripravah na Evropo in obema je bilo jasno,  da če ne bomo dovolj veliki, od tega ne bomo mogli živeti. Leta so tekla, študij se je zaključil, čakala naju je poroka in čas je bil, da začneva živeti kot odrasli. Oba sva se zaposlila, a kaj kmalu sva ugotovila , da je res težko delati za nekoga.  Imela sva sanje iz študentskih dni- narediti posestvo. Imela sva srečo: 1 ha vinograda in 1 ha breskovih nasadov za začetek, znanje in vizionarske ideje, ter jaz veliko srečo, da živim v vinogradniški Vipavski dolini, saj sem svoje znanje v obliki enološkega svetovanja lahko ponudila tudi drugim vinarjem.

Z minimalnimi metri kmetije in nedosegljivo idejo se je začela zgodba o prvem slovenskem posestvu. Ko sva leta 2001 na vinskem sejmu prvič uporabila poimenovanje Posestvo Berce, so se nama čudili. Posestev in takšnih poimenovanj takrat še ni bilo, danes pa so uveljavljena oblika poslovanja.

Posestvo sva naredila z neskončno željo in počasi, v dveh desetletjih. Slabe gospodarske razmere – recesija in velikanska kriza na vinarskem področju – so bile za najino idejo priložnost.  Omogočile so nama razvoj do površin, ki jih imava danes: 32 ha vinogradov s postopnim razvojem 1-3 ha na leto. Vinograde smo jemali v najem od vinogradnikov, ki so se odločili, da se jim dejavnost prodaje grozdja ne izplača več. Najin cilj in model pa je še danes: vse grozdje predelati v lastno vino, pod blagovno znamko Berce.  Živeti od lastne zemlje.

Hvaležna sva za izzive, za pogum in zemljo, ki nas hrani.

 

Zgodba naše marmelade

»Če ti življenje podari limone- naredi limonado. Če ti podari breskve- naredi breskovo marmelado.«

Ja, točno na tak način se je rodila naša ekstra domača breskova marmelada. Iz tega, kar nam je podarilo življenje na našem posestvu. Trdno verjamem, da nam življenje daje preizkušnje, v katerih lahko zasijemo.

K Bercetovim sem prišla kot mlada nevesta. Poleg vinogradov je posestvo imelo tudi lasten nasad breskev, ki smo jih obirali ves julij in avgust. 2000 dreves, več kot sto ton breskev, ki so šle skozi naše roke.  Breskve dozorevajo v svojem ritmu in obrati je potrebno ravno prav dozorel sadež – občutek za to dobiš samo z vajo. Če trenutek zamudiš, te naslednji dan počaka nasad nagnitih breskev.

Breskve smo gojili za predelovalno industrijo in ko je odkupna cena breskev leta 2003 padla na najnižjo, je dozorela odločitev: breskve bomo predelali.

Rekla sem si: »Saj si tehnologinja, pokaži, kaj znaš!«

Zame kot tehnologinjo je bil to svojevrsten izziv. Takrat sem bila kot tehnologinja še zaposlena v nekem drugem podjetju. Prva ideja, kako predelati breskve, je bil naš breskov liker. A zanj je šlo premalo breskev. Nastala je ideja- marmelada. V tistem času, leta 2003, na trgu še ni bilo ponudbe domačih marmelad, na policah so bili le industrijski izdelki. Nihče ni verjel v uspeh te zgodbe, a moja vizija je bila izdelati marmelado, ki bo enaka tisti, ki jo skuha gospodinja sama doma: brez umetnih konzervansov, z minimalno sladkorja, hitro skuhana iz odbranega sadja in polna okusa. In tako se je začelo. Na malo, ročno in z veliko trme. Šele v 18. poskusu je uspela receptura marmelade, kakršno še danes ponujamo pravim »marmeladoljubcem«. Recept je bil rojen, do prave opreme pa je bila še dolga pot.

»Dobesedno na roke: tone breskev po liter in pol.«

Breskve smo ročno obirali, ročno čistili in lupili, mleli pa smo jih na začetku kar v gospodinjskem mešalcu moje mame, ki je imel le liter in pol volumna.  Na začetku sva proizvodno ekipo predstavljali le moja tašča in jaz do količine 1.200 kozarcev. Ko je količina narasla na 5.000, so pri predelavi pomagale sezonske delavke.

»Skuhali smo nekaj dobrega. Še v Ameriki smo bili na mizi pri zajtrku.«

Prvo leto smo skuhali 120 kozarčkov,  naslednje leto  300,  nato 600 kozarcev. Tega leta, 2006,  je  celotno količino odkupila Vlada Republike Slovenije za novoletna darila. Takrat smo jo prvič dali na uradno analizo in ugotovili, kaj smo skuhali. Ne bom pozabila dneva, ko me je poklicala gospa iz Zavoda za zdravstveno varstvo, kjer so opravljali analize.  Rekla je: »Ne vem, kam bi vam jo uvrstili po pravilniku, ker spada v razred više od trenutno obstoječe najboljše marmelade- to je ekstra domača marmelada.«

Leta 2007 smo dosegli proizvodnjo 1.200 kozarčkov, med leti 2008 in 2010 pa je proizvodnja dosegla že 5.000 kozarcev. Tistega leta je celotna količina po srečnem naključju šla v izvoz v Ameriko.

Jasno je bilo, da na tako ročen način, z  maminim mešalcem, ne bo šlo več. Trg je izdelek sprejel z odprtimi rokami. Takrat je bil čas, da tehnološko napredujemo. Dokupili smo opremo in marmelada je dokončno postala paradni konj naše ponudbe.  Leta 2009 smo v asortiman dodali še slivovo marmelado – izdelano iz sliv vipavskih sliv osamelcev. Predelamo vse slive vseh osamelcev iz vseh vasi  v Vipavski dolini in skuhamo marmelado po domače, kot so jo kuhale naše none.

Spremembe v tečaju dolarja so nam zaprle ameriški trg in našo prodajo smo zato preusmerili v trgovine kmetijskih zadrug, specializirane trgovine z domačimi izdelki, lokalne trgovce… Dokler nas leta 2016 ni k sodelovanju povabil Mercator. Pridružili smo se projektu Radi imamo domače in tako dosegli večjo prepoznavnost. Največja nagrada za nas je, da prodaja vsa leta raste, kar pomeni, da se potrošnik vrača. V letošnjem letu smo sodelovanje z Mercatorjem še nadgradili. Marmelada, ki je nastala, ko nam je življenje podarilo breskve, pa ostaja pomembna zgodba našega posla in naše družine, kot dokaz trme, znanja in vztrajnosti. A to je šele začetek…

Sladko kuhalnico prevzame hči Staša.

Letos je vlogo glavne vodje ekipe pri kuhanju marmelade prevzela moja 15- letna hči, kar je zame osebno pomemben mejnik. Otroci odraščajo, s svojimi sposobnostmi in znanjem bodo zgodbo naše marmelade in posestva lahko uspešno gradili naprej.