»Seveda se je začelo z ljubeznijo.«

Začelo se je davnega leta 1991, v času slovenske vojne,  ko se je moj mož boril za moje srce.

Nekdanja sošolca iz srednje šole sva oba odšla na študij v Ljubljano. Matjaž na agronomijo, jaz pa na živilsko tehnologije. Oba sva vedela zakaj.  Matjaž je s srcem kmet in si je delo na lastni zemlji  želel že od svojega 10. leta starosti, jaz pa sem do te odločitve prišla v četrtem letniku srednje šole, ko sem opravljala prakso v laboratoriju  Vinske kleti Vipava: biti tehnolog, biti enolog.

Univerzitetni študij je obema prinesel  nova znanja, nove poglede, nove izkušnje- s tem sva zorela in začela  drugače dojemati in razumeti svet okoli sebe. Prav to obdobje, z veliko  terenskimi vajami tudi po tujini, nama  je odprlo oči, kako nekako bi morala slovenska kmetija obstajati, če bi želeli živeti od tega. Zgledovala sva se po  italijanskih in francoskih posestvih, kjer so živeli s svojo zemljo. Enotna sva si bila-  tako bi imeli tudi mi.

Ta leta smo tudi veliko govorili o pripravah na Evropo in obema je bilo jasno,  da če ne bomo dovolj veliki, od tega ne bomo mogli živeti. Leta so tekla, študij se je zaključil, čakala naju je poroka in čas je bil, da začneva živeti kot odrasli. Oba sva se zaposlila, a kaj kmalu sva ugotovila , da je res težko delati za nekoga.  Imela sva sanje iz študentskih dni- narediti posestvo. Imela sva srečo: 1 ha vinograda in 1 ha breskovih nasadov za začetek, znanje in vizionarske ideje, ter jaz veliko srečo, da živim v vinogradniški Vipavski dolini, saj sem svoje znanje v obliki enološkega svetovanja lahko ponudila tudi drugim vinarjem.

Z minimalnimi metri kmetije in nedosegljivo idejo se je začela zgodba o prvem slovenskem posestvu. Ko sva leta 2001 na vinskem sejmu prvič uporabila poimenovanje Posestvo Berce, so se nama čudili. Posestev in takšnih poimenovanj takrat še ni bilo, danes pa so uveljavljena oblika poslovanja.

Posestvo sva naredila z neskončno željo in počasi, v dveh desetletjih. Slabe gospodarske razmere – recesija in velikanska kriza na vinarskem področju – so bile za najino idejo priložnost.  Omogočile so nama razvoj do površin, ki jih imava danes: 32 ha vinogradov s postopnim razvojem 1-3 ha na leto. Vinograde smo jemali v najem od vinogradnikov, ki so se odločili, da se jim dejavnost prodaje grozdja ne izplača več. Najin cilj in model pa je še danes: vse grozdje predelati v lastno vino, pod blagovno znamko Berce.  Živeti od lastne zemlje.

Hvaležna sva za izzive, za pogum in zemljo, ki nas hrani.